Sveti Nikola je najvišji vrh otoka Hvar, nahaja se 628 m nad morjem. Na ta izlet sem se veselila leta in končno sem ga dočakala. Drugega septembrskega dne lanskega leta smo se z našimi majhnimi otroki odpravili osvojiti ta vrh (sin je bil star leto in pol, hčerka pa štiri leta). Zaradi otrok smo izbrali pot z avtomobilom do podnožja vrha. Makadamsko pot je zmogel tudi naš avto brez štirikolesnega pogona.

Iz naše baze v zalivu Velo Zaraće smo se odpravili proti tunelu na drugo stran otoka, mimo zaliva Dubovica. Tik pred tunelom je odcep za vrh Sveti Nikola. Od tam se pot vije skozi izsušeno pokrajino do vrha. Lokalno vegetacijo je močno prizadelo več požarov.

Tik pod vrhom je restavracija Hvarcienda, ki je bila med našim potovanjem žal zaprta. Razen te restavracije nismo srečali nobene trgovinice ali česa podobnega. S tem je treba računati, če se človek odpravi na pohod peš. Nikjer ni bilo izvira ali možnosti za nakup vode. Na poti smo srečali eno skupino pohodnikov, ki so se že vračali navzdol. Ko bodo naši otroci odrasli, bomo morda ponovili pot, vsaj večji del poti peš.


Tik pod vrhom je majhno parkirišče in od tam vodi zadnji strmi del poti med kamni.


Zadnji del je precej skalnat teren, a po drugi strani je zelo kratek. S sinom v nosilki sem bila sprva malo negotova, ali bom to zmogla, a na koncu je šlo kar dobro. Na poti navzdol smo našli lažjo pot neposredno do parkirišča. In razgledi so bili vsekakor vredni truda. Sin je vse prespal, hčerka pa je bila nad izletom navdušena.

Z ene strani so prečudoviti razgledi na Vis in del Korčule. Majhen del otoka Šćedro je povsem desno pred Korčulo. Desno od Korčule v daljavi je otoček Sušac.

Desno se že začenjajo kazati Pakleni otoci.


Gorje se razprostira naprej proti letovišču Hvar, nato pa so v daljavi vidni Pakleni otoci.

Na drugi strani se odpira pogled na polotok Kabal in za njim otok Brač.


Desno je vidno letovišče Vrboska in poleg njega Jelsa. Od teh dveh letovišč se levo razprostira Starogradsko polje – čudovit kos ohranjene zgodovine, stare 2400 let.

V daljavi je viden Brač in pred njim polotok Kabal. Pred njim je Starogradsko polje in levo je viden majhen del letovišča Stari Grad.

Na vrhu nas je pozdravil pomočnik požarnega opazovalca.

Tako, pa smo tu. Hura 🙂 Na vrhu smo z enim kolesarjem, sicer pa tu ni nikogar.

Na sosednjem vrhu je križ in naprej cerkvica. Tja si s sinom v nosilki nisem upala. Naslednjič bom morda prehodila vse, takrat sin zagotovo ne bo prespal celotnega izleta.
Je imelo smisel plezati na vrh z majhnimi otroki? Da, je imelo. Nobenega podobnega izleta na Hvaru še nismo imeli, gorovja tam nimamo prehojenega. In razgledi so res prečudoviti. Hčerka se izleta spominja še danes in se ga rada spominja. Zato se ne boj, spakiraj vodo in malico in hurá na vrh 🙂


